Živeti z vdovstvom
/ Arif Sulejmanović /
Vdovstvo različno doživljamo, za sebe pa lahko rečem, da imam v srcu bolj kot stisko in trpljenje, ki sicer tako kot drugim, tudi meni ni prizaneseno, predvsem veliko hvaležnost Bogu in Svetlani, moji pokojni ženi, za vsa leta, ki so nama bila podarjena, za družino s tremi otroki, za devet vnukinj oziroma vnukov.
S Svetlano sva se spoznala kot najstnika – v preizkušnji dolgotrajnega zdravljenja težke bolezni. Ta izkušnja naju je povezala in v marsičem spremenila najin pogled na življenje. Zaljubila sva se. Ko sva se po nekaj letih pripravljala na poroko, sva se srečala z duhovnostjo Marijinega Dela, to pa je v naju prebudilo, kar do takrat nisva poznala. Odkrila sva vero v Boga kot Očeta, ki je blizu, kot Ljubezen, ki je z nama in je vedno zvesta. Skozi Jezusov križ, zapuščenost in vstajenje, se je spreminjal najin odnos do preizkušenj in bolečin, ki so v Njem dobile smisel in vrednost.
Moje vdovstvo se je nepričakovano začelo leta 2004, po težkem 100 metrskem padcu Svetlane na Begunjščici. Ko sem nekako uspel priti do nje, je bila v globoki nezavesti. Tam, ob njej, sem doživljal trenutke obupnega upanja in molil, da bo vse dobro. Hkrati je nekje v globini duše vzklilo boleče zavedanje, da je morda to srečanje s smrtjo. Bilo je zelo težko, a strah pred izgubo in bolečino je iz mene počasi izrinilo zavedanje, da je Bog z nama tudi v teh, tako strašnih okoliščinah. Počasi so se v meni prebujale Jezusove besede in prinašale mir: »Jaz sem Življenje in Vstajenje«. Nisem se kregal z Bogom »zakaj«, ampak sem nekje globoko sebi vedno bolj čutil, za kar sva se s Svetlano v življenju trudila: »Hočeš ti moj Bog, hočem jaz«.
S Svetlaninim odhodom se je marsikaj spremenilo, najin odnos pa je ostal in je v Bogu še globlji. Živim sam, a nisem osamljen. Dragocen je vsak trenutek, ko gradim odnos z Bogom, in se usmerim k bližnjim. Nisem zaprt vase in v lastno bolečino. Če pa kdaj pride, se izgubi ali zmanjša, ko ljubim in se darujem za druge. Priložnosti je veliko. Včasih je to posvečanje družini, igra z vnuki, poslušanje nekoga, ki potrebuje pogovor ali tolažbo, pomoč bolnemu, ki kaj potrebuje, podariti kaj komu, graditi duhovno skupnost, katere del sem, dihati z župnijo. Trudim se živeti sedanji trenutek, zavedam se, da minulega ne morem spremeniti. Za prihodnost ne vem, kakšna pride. Če živim v preteklosti izgubim priložnost za ljubezen do bližnjega tukaj in sedaj. Hvaležen sem za podporo in molitev mnogih. Po Mariji dajem vse v Božje roke. To mi ohranja hvaležnost za življenje, veselje upanja in zaupanja.