Zvestoba
/ Mark Jaklič /
Nekje sem prebral, da je zvestoba sidro, ki nam pomaga, da nas čustvene nevihte ne odnesejo iz varnega pristanišča na nevarno odprto morje življenja.
Na lepi sliki Angela varuha, ki jo je moj stari ate pred mnogimi leti podaril moji stari mami, je na zadnji strani zapisano posvetilo: »Mirno naj plava tvoj čolnič življenja.« Eden od pogojev za mirno plovbo življenja je gotovo medsebojna zakonska zvestoba – ena temeljnih zapovedi, ki daje vrednost skupnega življenja. V svetlobi te vrednote se sončijo in rastejo tudi otroci, ki kljub občasni oblačnosti vejo, da nad oblaki sije sonce medsebojne zvestobe mame in očeta. Tako pač na te stvari gledamo kristjani pa tudi ostali ljudje dobre volje. Zvestoba je torej medsebojna predanost obljubi, ki si jo sta dali dve osebi ob posebnem trenutku življenja. Prelomiti obljubo zvestobe pomeni dejansko izdati drugo osebo, ki ji je bila obljuba namenjena. Ob pojmu obljube najprej seveda pomislimo na zakonsko zvestobo, čeprav je pojem zvestobe zelo širok. Poleg zvestobe drugemu človeku lahko govorimo tudi o zvestobi narodu, zvestobi samemu sebi, zvestobi Bogu.
Vsekakor je zvestoba pomembna vrednota, ki jo v pismu Galačanom (GAL 5/22) omenja tudi sv. Pavel in pravi: » … sad duha pa je: ljubezen, veselje, mir, blagost, dobrotljivost, zvestoba …«. Zvestobo torej uvršča med tako vzvišene vrednote kot so ljubezen, veselje in mir.
Zvestoba sv. Jožefa
Na razmišljanje o tej temi me je nagovoril g. župnik z zaprosilom, da za trnovsko glasilo napišem nekaj o zvestobi sv. Jožefa. Privolil sem in tu je rezultat tega razmišljanja in pisanja na to temo.
Bog je sv. Jožefu zaupal Sveto družino, da bi kot oče bedel nad njegovim edinim sinom. To je najbolj vzvišeno poslanstvo. Jožef je bil izbran, ker se med vsemi odlikuje po častitljivem dostojanstvu, ker je bil po Božji volji varuh Božjega sina, po mnenju ljudi pa njegov oče. Nedoumljivo bi bilo, da bi za izpolnitev take naloge ne imel primernih sposobnosti. Jožef je imel po posebnem daru iz nebes vso naravno ljubezen, vso nežno skrb do Jezusa in Svete družine, ki jo pozna očetovsko srce. Lahko torej zaključimo, da je bil sveti Jožef po »daru iz nebes« ne le zvest – njegovo življenje je bilo nadnaravno darovanje samega sebe, svojega življenja, svojega dela, vseh svojih moči služenju, ki mu ga je namenil božji načrt.
Za vsakega od nas je tudi pripravljen Božji načrt, kako naj živimo. Za izpolnitev naloge zvestobe, je za kristjana potrebno obračanje na Boga, da nam pošlje v pomoč Svetega Duha, ki je sposoben preoblikovati obličje zemlje v celoti.